Centralizirana vs. razporejena solarna energija: Ključne razlike
Razlike med centraliziranimi in distribuiranimi fotovoltaičnimi (PV) elektrarnami
Distribuirana fotovoltaična (PV) elektrarna se nanaša na sistem proizvodnje električne energije, sestavljen iz več manjših PV namestitvenih enot, razpostavljenih po različnih lokacijah. V primerjavi z tradicionalnimi velikimi centraliziranimi PV elektrarnami, distribuirani PV sistemi ponujajo naslednje prednosti:
Prilagodljiva razporeditev: Distribuirani PV sistemi lahko prilagodljivo postavijo na podlagi lokalnih geografskih pogojev in potreb po električni energiji – v različnih prostorih, kot so strehe, parkirišča, industrijska območja in druge lokacije.
Enostavno povezava na omrežje: Ker so distribuirani PV sistemi običajno postavljeni blizu električnih obremenitev, zmanjšujejo razdaljo prenosa, kar zmanjšuje izgube energije in stroške gradnje infrastrukture za dolgočasen prenos, s tem pa izboljšujejo splošno učinkovitost uporabe energije.
Možnost lokalne oskrbe s strmo: Ti sistemi lahko neposredno oskrbujejo bližnje uporabnike z električno energijo, zmanjšujejo odvisnost od glavnega omrežja in izboljšujejo lokalno zanesljivost oskrbe s strmo.
Stabilnost in zanesljivost sistema: Sestavljeni iz več neodvisnih manjših enot, distribuirani PV sistem zagotavlja, da neuspeh ene enote ne vpliva bistveno na celoten sistem, s tem pa izboljšuje skupno odpor in operativno stabilnost.
Izraba obnovljive energije: Distribuirani PV izkorišča solarno energijo preko fotovoltaične tehnologije, kar ga čini čistim in okolju prijaznim virom energije, ki zmanjšuje odvisnost od fosilnih goriv.
Podpora za prehod na drugačno energetsko mesanico: Široka uporaba distribuiranih PV pospešuje preoblikovanje energetske mesanice, zmanjšuje odvisnost od konvencionalnih virov energije in prispeva k trajnostnemu razvoju.
V nasprotju s tem so centralizirane PV elektrarne velike objekte, postavljene v oddaljenih območjih z visokim sončnim sevanjem (npr. puščave), kjer se električna energija generira v velikem obsegu in prenaša na daleč odmaknuta območja s povratnimi točkami preko visokonapetostnih prenosnih linij. Čeprav so učinkovite glede merila, vključujejo večje izgube pri prenosu, večje investicije v infrastrukturo in manjšo prilagodljivost pri izbiri lokacije in integraciji z končnimi uporabniki.
