
Shunt reaktor je naprava, ki absorbuje reaktivno moč iz sistem za oskrbo s strmo in pomaga regulirati nivo napetosti. Shunt reaktorji se običajno uporabljajo v visokonapetostnih prenosnih črtah in transformatorjih za kompenzacijo kapacitivnega učinka dolgih kabelov in povratnih črt. Shunt reaktorji lahko obstajajo kot fiksni ali spremenljivi, glede na stopnjo, do katere je potrebna regulacija napetosti.
Shunt reaktorji so ključni za ohranjanje stabilnosti in učinkovitosti sistemov za oskrbo s strmo, zlasti pri dalečinskem prenosu in integraciji obnovljive energije. Zato morajo biti redno preverjeni, da bi zagotovili njihovo delovanje in zanesljivost. Preverjanje shunt reaktorjev vključuje merjenje različnih električnih parametrov, kot so upornost, reaktancna upornost, izgube, izolacija, dielektrična trdota, temperaturno povečanje in akustični hrup. Preverjanje shunt reaktorjev pomaga tudi zaznati kakršne koli defekte ali napake, ki bi lahko vplivale na njihovo delovanje ali varnost.
Obstajajo različni standardi in postopki za preverjanje shunt reaktorjev, odvisno od vrste, ocene, uporabe in proizvajalca naprave. Vendar je eden najpogosteje uporabljenih standardov IS 5553, ki določa preizkuse, ki jih je treba izvesti na ekstra visokonapetostnih (EHV) ali ultra visokonapetostnih (UHV) shunt reaktorjih. Po tem standardu se preizkusi lahko razdelijo v tri skupine:
Tipni preizkusi
Redni preizkusi
Posebni preizkusi
V tem članku bomo podrobno pojasnili vsak od teh preizkusov in ponudili nekaj nasvetov in najboljših praks za njihovo učinkovito izvajanje.
Tipni preizkusi se izvajajo na shunt reaktorju, da se preveri njegov dizajn in konstrukcijske značilnosti ter da se pokaže, da je v skladu z določenimi zahtevami. Tipni preizkusi se običajno izvajajo enkrat za vsako vrsto ali model shunt reaktorja preden se postavi v uporabo. Naslednji preizkusi se običajno izvajajo na shunt reaktorju kot tipni preizkusi:
Ta preizkus meri upornost vsake ovitve shunt reaktorja z uporabo nizekonepronostne izravnega toka (DC) vira in ohmmetra. Preizkus se izvaja pri okoljski temperaturi in po odvojitvi vseh zunanje povezav. Namen tega preizkusa je preveriti kontinuiteto in integriteto ovitev ter izračunati izgube bakra.
Izmerjene vrednosti upornosti je treba popraviti za temperaturo z uporabo naslednje formule:

kjer je Rt upornost pri temperaturi t (°C), R20 upornost pri 20°C, in α temperaturni koeficient upornosti (0,004 za bakar).
Popravljene vrednosti upornosti je treba primerjati s podatki proizvajalca ali rezultati prejšnjih preizkusov, da se zazna kakršna koli nenormalnost ali odstopanje.
Ta preizkus meri upornost izolacije med ovitvami in med ovitvami in zemljenimi deli shunt reaktorja z uporabo visokonepronostne DC vire (običajno 500 V ali 1000 V) in megohmmetra. Preizkus se izvaja pri okoljski temperaturi in po odvojitvi vseh zunanje povezav. Namen tega preizkusa je preveriti kakovost in stanje izolacije ter zaznati kakršno koli vlago, šmerno ali poškodbo.
Izmerjene vrednosti upornosti izolacije je treba popraviti za temperaturo z uporabo naslednje formule:

kjer je Rt upornost izolacije pri temperaturi t (°C), R20 upornost izolacije pri 20°C, in k konstanta, ki je odvisna od vrste izolacije (običajno med 1 in 2).
Popravljene vrednosti upornosti izolacije je treba primerjati s podatki proizvajalca ali rezultati prejšnjih preizkusov, da se zazna kakršna koli nenormalnost ali odstopanje.
Ta preizkus meri reaktancno upornost vsake ovitve shunt reaktorja z uporabo nizekonepronostne izmenične napetosti (AC) vira (običajno 10% nominirane napetosti) in vatmetra ali analizatorja moči. Preizkus se izvaja pri okoljski temperaturi in po odvojitvi vseh zunanje povezav. Namen tega preizkusa je preveriti induktivnost in impedanco ovitev ter izračunati porabo reaktivne moči.
Izmerjene vrednosti reaktancne upornosti je treba popraviti za napetost z uporabo naslednje formule:

kjer je Xt reaktancna upornost pri napetosti Vt, in X10 reaktancna upornost pri 10% nominirane napetosti (V10).
Popravljene vrednosti reaktancne upornosti je treba primerjati s podatki proizvajalca ali rezultati prejšnjih preizkusov, da se zazna kakršna koli nenormalnost ali odstopanje.
Ta preizkus meri izgube vsake ovitve shunt reaktorja z uporabo nizekonepronostne AC vire (običajno 10% nominirane napetosti) in vatmetra ali analizatorja moči. Preizkus se izvaja pri okoljski temperaturi in po odvojitvi vseh zunanje povezav. Namen tega preizkusa je preveriti učinkovitost in faktor moči ovitev ter izračunati skupne izgube.
Izmerjene izgube so sestavljene iz dveh komponent: