
Za zagotavljanje želenega delovanja električnega izolatorja, da se izognemo neželenemu neuspehu izolatorja, mora vsak izolator preiti več preizkusov izolatorja.
Preden se lotimo preizkušanja izolatorja poskusimo razumeti različne vzroke za neuspeh izolatorja. Ker preizkušanje izolatorja zagotavlja kakovost električnega izolatorja, možnosti za neuspeh izolacije odvisne so od kakovosti izolatorja.
Obstaja več razlogov, zaradi katerih se lahko v električnem napravnem sistemu zgodi neuspeh izolacije. Oglejmo si jih enega za drugim -
Porcelanski izolator je sestavljen predvsem iz treh različnih materialov. Glavni porcelanski del, čelična montažna oprema in cement za pripenjanje čelika na porcelan. Zaradi spreminjanja podnebnih pogojev se ti različni materiali v izolatorju razširjajo in skrčujejo z različno hitrostjo. Ta neravnomerna razširitev in skrčevanje porcelana, čelika in cementa so glavni vzrok razdiranja izolatorja.
Če je izolacijski material, uporabljen za izolator, kjer koli defektiran, ima izolator veliko možnost, da se tam prebode.
Če je porcelanski izolator izdelan pri nizkih temperaturah, bo porozan, in zaradi tega bo absorbiral vlago iz zraka, zato bo njegova izolacija padla in bo začel teči tok skozi izolator, kar bo vodilo do neuspeha izolatorja.
Če ni pravilno glazirana površina porcelanskega izolatorja, se lahko na njo prilepi vlaga. Ta vlaga skupaj s praškom, ki je nastal na površini izolatorja, ustvari prevodni pot. Kot rezultat se zmanjša razdalja za preskok na izolatorju. Ko se zmanjša razdalja za preskok, se poveča možnost neuspeha izolatorja zaradi preskoka.
Če se zgodi preskok, se izolator lahko presegreje, kar lahko končno vodi do njegovega razdiranja.
Če ima izolator slabo mesto zaradi proizvodnega defekta, se lahko pri mehanski obremenitvi, ki jo povzroči njegov vodnik, razdira na tem šibkem mestu. To so glavni vzroki za neuspeh izolatorja. Sedaj bomo razpravljali o različnih postopkih preizkušanja izolatorja, da bi zagotovili najmanjšo možnost neuspeha izolacije.
Glede na britanski standard mora električni izolator preiti naslednje preizkuse
Preizkusi preskoka izolatorja
Preizkusi delovanja
Redni preizkusi
Oglejmo si jih enega za drugim -
Na izolatorju se izvedejo predvsem tri vrste preizkusa preskoka in to so -
Najprej je izolator, ki se preizkuša, nameščen na način, kako bi bil uporabljen v praksi.
Nato se konec spremenljivega napetostnega vira strme frekvence poveže na obe elektrodi izolatorja.
Sedaj se strma frekvenca napetosti postopoma poveča do določene vrednosti. Ta določena vrednost je pod najmanjšo napetostjo za preskok.
Ta napetost se ohranja eno minuto in opazimo, da se ne sme zgoditi preskok ali prebod.
Izolator mora biti sposoben održati določeno minimalno napetost eno minuto brez preskoka.
Tudi v tem preizkusu je izolator, ki se preizkuša, nameščen na način, kako bi bil uporabljen v praksi.
Nato se konec spremenljivega napetostnega vira strme frekvence poveže na obe elektrodi izolatorja.
Nato je izolator spršen z vodo pod kotom 45o tako, da njegova padavina ne presega 5,08 mm na minuto. Uporabljena voda mora imeti upornost med 9 kΩ in 11 kΩ na cm3 pri normalnem atmosferskem tlaku in temperaturi. Tako ustvarimo umetno deževje.
Sedaj se strma frekvenca napetosti postopoma poveča do določene vrednosti.
Ta napetost se ohranja bodisi eno minuto ali 30 sekund, kot je določeno, in opazimo, da se ne sme zgoditi preskok ali prebod. Izolator mora biti sposoben održati določeno minimalno napetost strme frekvence za določen čas brez preskoka v navedenih vlagenih pogojih.
Izolator je postavljen na podoben način kot v prejšnjem preizkusu.
V tem preizkusu se uporabljena napetost postopoma poveča podobno kot v prejšnjih preizkushih.
Vendar v tem primeru je zabeležena napetost, ko se okoliška zraka razbije.
Nadstrešni izolatorji na prostem morajo biti sposobni održati visoke napetostne valove, ki jih povzročijo npr. svetlobe. Zato morajo biti preizkušeni proti visokim napetostnim valovom.
Izolator je postavljen na podoben način kot v prejšnjem preizkusu.
Nato se izjemno visoki generator impulznih napetosti, ki generira več sto tisoč Hz, poveže na izolator.
Taka napetost se uporabi na izolator in je zabeležena napetost preskoka.
Omjer te zabeležene napetosti in napetosti, zbrane iz preizkusa preskoka izolatorja pri strmi frekvenci, je znano kot impulzni omjer izolatorja.

Ta omjer bi moral biti približno 1,4 za pinaste izolatorje in 1,3 za viseče izolatorje.
Sedaj bomo razpravljali o preizkusu delovanja izolatorja enega za drugim -
Izolator je najprej segret v vodi na 70oC eno uro.
Nato je ta izolator takoj hlajen v vodi na 7oC še eno uro.
Ta cikel se ponovi trikrat.
Po zaključku teh treh temperaturnih ciklov je izolator sušen in njegovo glaziranje je temeljito preverjeno.
Po tem preizkusu ne sme biti nobenih poškodb ali onesnaženosti na površini izolatorja.
Izolator je najprej zavešen v izolacijskem olju.
Nato se na izolator uporabi napetost 1,3-krat višja od napetosti preskoka.
Dobri izolator ne sme prebiti v teh pogojih.
Izolator je najprej razbit na komade.
Nato so ti razbiti komadi izolatorja utopljeni v 0,5-odstotni alkoholni rešavi fuchsinske barve pod tlakom približno 140,7 kg/cm2 24 ur.
Nato so vzorci odstranjeni in pregledani.
Prisotnost majhne poroznosti v materiale je označena z globoko penetracijo barve v material.
Izolatoru je uporabljena 2,5-krat večja mehanska obremebitev od maksimalne delovne obremenitve približno eno minuto.
Izolator mora biti sposoben održati to mehansko obremenitev eno minuto brez kakršnekoli poškodbe.