Težave s pragom upornosti talne vezave v distribucijski mreži in njegovo izračunavanje
Povzetek težav, povezanih z pragom uporabnosti in izračunom upornosti talnega spoja v distribucijski mreži
V operativnem delovanju distribucijske mreže je nedostatek sposobnosti za prepoznavanje upornosti talnega spoja ključna težava, ki vpliva na oceno napak. Za razumno postavljanje praga je potrebno komprehensivno upoštevati več dejavnikov.
I. Težave in smeri pri uravnavanju pragov
Operativne pogoje upornosti talnega spoja so izredno kompleksni. Talni mediji lahko vključujejo vejice, tla, poškodovane izolatorje, poškodovane varovalke, mokro pesko, suho travnato površino, suho travo, moko travo, armirano betono, asfaltne površine itd. Oblike talnega spoja so tudi raznolike, vključno s kovinskim talnim spojem, odvodnimi nalogi zaradi udara brela, talnim spojem preko vejic, upornim talnim spojem (podrazdeljen na nizko- in visoko-uporno, ter tudi izjemno visoko-uporno, brez avtoritativnih standardov za razlikovanje med visoko- in nizko-uporno).
Obstajajo tudi oblike arkastega talnega spoja, kot so talni spoji zaradi odpovedi izolacije, prekinitev, kratkih vrzeli pri razsevanju blazin, dolgih vrzeli pri razsevanju blazin in intermitentnih arkastih. Za uravnavanje praga med občutljivostjo in zanesljivostjo je potrebno kombinirati dejanske operativne podatke distribucijske mreže, delež vrst napak, opraviti veliko število simulacijskih poskusov in poljubnih preskusov, analizirati lastnosti upornosti talnega spoja pri različnih operativnih pogoji in oblikah, zgraditi model za izračun praga, ki zajema več vplivnih faktorjev, in dinamično prilagajati prag.
II. Ključna vrednost izračuna upornosti talnega spoja
Za problem visoko-upornega talnega spoja je izračun vrednosti upornosti talnega spoja zelo pomemben za oceno napak. Zaradi visoke težave pri prepoznavanju napak visoko-upornega talnega spoja lahko točen izračun vrednosti upornosti zagotovi ključno podlago za določanje narave napake in lokacijo točke napake, pomaga održevalskemu osebju pri hitrem reševanju napake in se izogiba širjenju napake.
III. Optimizacija procesa potrditve talne napake
Po nastanku talne napake je mogoče izluščiti spremembe vzorcev vzorčenja tri-faznega toka, združiti z podatki, kot so napetosti in ničelni redni komponenti, in uporabiti algoritme (kot so valčna transformacija, Fourierova analiza itd.) za obdelavo signala, točno prepoznati lastnosti napake, položiti temelje za nadaljnji izračun upornosti in oceno praga ter izboljšati točnost in časovnost zaznavanja talnih napak.
Potrditev talne napake: Po nastanku talne napake vzorčite spremembe vrednosti tri-faznega toka:
N je število vzorčnih točk v ciklu omrežne frekvence.
Predpostavimo, da je napaka v fazi A. Izračun je razlika med vzorčno vrednostjo toka napake in povprečjem sprememb vzorčnih vrednosti tokov dveh ne-napakastih faz.
Naj bo kapacitivni tok do tla vsake faze c. Toki, ki tečejo skozi končnice linije, so iA, iB in iC; kapacitivni toki vsake faze do tla so iCA, iCB in iCC; naložni toki vsake faze so iLA, iLB in iLC.
V stvarnem električnem omrežju naložni toki trih faz ostanejo nespremenjeni pred in po nastanku napake, torej iLA＝i′LA，iLB＝i′LB，iLC＝i′LC.
Spremembo toka vsake faze napakastega vodnika pred in po napaki lahko izračunamo kot:
Potrditev vrednosti talnega toka napake: razlika med spremembo vzorčne vrednosti toka napake in povprečjem sprememb vzorčnih vrednosti dveh ne-napakastih faz v napakastem vodniku：
Nato lahko izračunamo vrednost upornosti talne napake kot:
